Tebi, Janez, v spomin

Pisalo se je leto 2024, ko si se dne 5. Marca, uradno še neprijavljen, neučakan pojavil na treningu. Z absolutno prevelikim GRS ruzakom si prikorakal po stopnicah, s sključenim a strumnim korakom. “A, to je ta dec iz GRSja, zanimivo…” sem si mislil. V podzavesti pa iteriral prek vseh mogočih scenarijev, ki na koncu skonvergirajo v negativizem ponosa in hribovskega snobizma, s katerim se bom moral soočat kakšen mesec, dokler ne bo gospod spoznal, da bo težko v nedogled praznil svoj gorniški narcizem v the krogih… Bolj iz navade dobre prakse kot pretenciozne uvidevnosti te vprašam, s kakšnim namenom se priključuješ treningom športnega plezanja.

Rad bi se naučil plezat

in mi vrneš nasmeh, tako svojevrsten, malo izpod čela in otroško hudomušen. V očeh pa iskrenost, ki je v meni ustvarila večen nehoten spomin.

Lagal bi, če ne bi trdil, da si bil presenetljivo nespreten v steni, še posebno za človeka s tako zajetno bero alpinizma za seboj. Iskreno, globoko sem dvomil, da boš lahko kaj sila v vertikali gibalno napredoval.

Več mesecev nisem dodobra vedel, kakšen renome v slovenskem gorništvu predstavljaš, tako skozi alpinistično kot predvsem gorsko-reševalno zgodovino. Na treningih si se preobrazil v ponižnega začetnika, toda, dragi Janez, izdajala te je vrlina, ki te je delala tako izrednega učitelja drugod. Tvoja poslušalska pozornost je bila razred zase. Do obisti resno si jemal nasvete o premikanju v steni in ne le razumel ampak dejansko pričel ponotranjat nove gibalne vzorce. Gibanje je postajalo mehko, plezanje pa estetsko.

Pred očmi si mi razblinil mite o učenju in večno ti bom hvaležen za ta uvid, Jojo.

Iz treninga v trening si razkrival razsežnosti svojega intelekta. Sarkazem in humor sta prežemala tvojo bit na vsakem koraku. Pogrešal bom človeka, ki mu lahko brez dlake na jeziku navržem hudomušno opazko v veselem pričakovanju aforizma, tako preprosto izrečenega, a tako globoko podkrepljenega. Vadeče vedno nagovarjam, naj znanje in občutke na treningu beležijo v dnevnik. Vendar po torkovo-nedeljskih treningih, sem dnevnik polnil sam, s tvojimi modrostmi. Ob pogledu našega občudovanja in začudenja si prikupno skomignil in zamahnil s tistim, od dela zgaranim, skrivljenim zapestjem v dojemanju lastne preprostosti, a v naših očeh odkritosrčne artikuliranosti in modrosti.

V dveh letih najinega poznanstva ni minil trening, ko se ne bi na koncu zahvalil.

Majhna gesta in vendar edinstvena Jojo. Morda ti je ravno iskrena hvaležnost ohranjala tako odprtega duha. Žal mi je, da je bilo premalo prilik za neskončne pogovore s teboj. Ampak tistih nekaj, pred Plezarno, se je neposredno kot slika zapekalo v moj možganski filmski trak.

Izguba sočloveka, ki ga ceniš in občuduješ, je eksistencialno boleča. Še toliko bolj, če del osebnosti zgradiš v skupnem duhu…

… kdo bo sedaj predajal modrosti spopadanja s tveganjem v ekstremnih športih?
Kdo nas bo tako vehementno navdihoval nad lednim plezanjem?
Kdo bo tako strastno predan in solidaren gorski reševalec?
Kdo bo v 15. Poskusu naredil gib, ki mu sprva niti konceptualno ni bil jasen?
Kdo bo ženski del ekipe motiviral in jim pokazal, kako se stisne smerco?
Kdo bo sedaj vozil karjolo na členkih?
Kdo bo zdaj deklasiral ostale pri teku po hribu navzdol?
Kdo bo vsak padec na blazino blažil z glavo?
Kdo bo od zdaj naprej garal, ker “žvau mora trpet…”?

Izguba človeka je venomer boleča in 2026 je trpeče zarezalo v plezalskih krogih. A srce je neverjetno. Izgube mu prizadanejo rane in, dasiravno v bolečinah, se vedno znova zabrazgotini. Ampak Janez, tokrat nas je strlo ireverzibilno. Edini način, da rešimo to odprto rano srca je, da ga stisnemo, tako kot si znal ti najbolje, na oreščka…

...oreščka, ki je od danes dalje tebi v poklon, dragi prijatelj, poimenovan Jojo.

Dragi Janez, kjerkoli že si upam, da si našel spokoj med neskončnimi zaledenelimi slapovi, ki te spremljajo v večnost.

Za vedno pod našimi blazinicami,

Erazem