Osp 2026
Ko poletje še ni reklo zadnje besede
Konec septembra naj bi se poletje že počasi poslavljalo, temperature naj bi postajale plezanju prijaznejše, trenje med kožo in skalo pa nekoliko bolj zanesljivo. A očitno vreme ni dobilo obvestila. Zadnji septembrski vikend nas je v Ospu pričakalo sonce, ki bi mu težko pripisali kakršnokoli jesensko zadržanost. Devet plezalnih navdušencev se nas je tako podalo na dvodnevni izlet, kjer je bilo v načrtu predvsem plezanje, nekaj projektiranja in, seveda, dobra družba.
Sobota: kava, zastoji in iskanje sence
Načrt je bil preprost. Ob 9.30 se dobimo v Kampu Vovk, spijemo kavo in se odpravimo pod steno. Toda kot se za dobro organiziran izlet spodobi, je tudi tokrat teorija nekoliko odstopala od prakse. Nekateri smo od doma krenili kasneje, kot bi bilo optimalno, drugim je načrte prekrižala prometna nesreča in posledično avtocestna kolona. Tako se je jutranja kava zamaknila proti deseti, prvi plezalni metri pa proti poldnevu. Nič pretresljivega. Navsezadnje je tudi potrpežljivost ena izmed pomembnejših plezalnih vrlin.
Sobotno plezalno prizorišče so bile Banje, eden izmed sektorjev Ospa, kjer smo pred vztrajnim septembrskim soncem iskali zavetje v senci dreves. Temperaturne razmere sicer niso bile ravno idealne za lovljenje osebnih rekordov, a motivacije nam ni primanjkovalo.
Sledilo je spoznavanje z ospovsko skalo, tehničnimi gibi in vertikalo, ki hitro pokaže, da surova moč še zdaleč ni odgovor na vsako plezalno uganko. Med smermi sta posebej navdušili Alenka L.T. (6b+) in Dedek Mraz (6c), nekaj več pozornosti pa je zahteval tudi Jonathan Livingstone (7a).
Plezalni razpon skupine je bil precej širok, kar pa se je izkazalo prej za prednost kot oviro. Od lažjih smeri do sedmic, vsak je lahko našel izziv po svoji meri. Kjer je poguma za plezanje v vodstvu zmanjkalo, je svoje opravila vrv od zgoraj. Navsezadnje ni nujno, da vsako raziskovanje osebnih meja spremlja še dodatna doza adrenalina.
Med plezanjem smo se dotaknili tudi projektiranja smeri. Kako izbrati primeren projekt? Kako razčleniti gibe, poiskati počitke in iz posameznih poskusov sestaviti uspešen vzpon? Razlage so se spontano prepletale s plezanjem, saj je prav skala najboljša učilnica za teorijo, ki jo je treba slej ko prej spraviti v prakso.
Dan smo izkoristili vse do sončnega zahoda, ko je bilo vendarle treba priznati, da tudi najbolj zagnani plezalci ne morejo živeti zgolj od magnezija in motivacije.
Večer, ko so vrvi končno počivale
Vrnitev v Kamp Vovk je pomenila prehod iz vertikalnega v nekoliko bolj horizontalen način življenja. Naša začasna bivališča so bili predvsem avtomobili in kombiji, svoje mesto pa je našel tudi šotor. Za večerjo je vsak poskrbel po svoje. Nekateri so se lotili kuhanja, drugi so kulinarične obveznosti prepustili gostinski ponudbi kampa.
So pa različne poti do večerje na koncu vodile za isto mizo.
Ob pijači so se pogovori razširili daleč onkraj plezalnih smeri, ocen in oprimkov. Prav takšni večeri so pogosto tisti del izleta, ki se ga kasneje najraje spominjamo. Brez posebnega programa, brez urnika in brez potrebe, da bi se ves čas nekaj dogajalo. Nekateri smo utrujenosti priznali premoč že okoli enajste, drugi pa so dokazovali, da je vzdržljivost mogoče trenirati tudi v sedečem položaju.
Nedelja: Hladilnik, Hrenovka in zadnji metri
Nedeljsko jutro se ni začelo z rekordno hitrostjo. Po zajtrku je bilo treba pospraviti še naše mobilne spalnice in avtomobile prestaviti na zunanje parkirišče. Ko smo se okoli enajste končno odpravili proti Mišji peči, je sonce že jasno nakazovalo, da tudi drugi dan ne bo popuščalo.
Zato smo zavetje poiskali v desnem delu plezališča, v Hladilniku in njegovi okolici. Ime je ob takšnih temperaturah zvenelo skoraj preveč obetavno, a senca je bila vsekakor dobrodošla.
Nedelja nam je postregla z nekoliko drugačnim plezalnim repertoarjem. Več je bilo položnejših, tehničnih smeri, kjer so delo prevzeli noge, ravnotežje in zaupanje v trenje. Posebno mesto pa je pripadlo Hrenovki (6b+), ki se začne nekoliko previsno, nato pa plezalca v zgornjem delu prepusti bolj položni skali.
Čeprav je sobotni dan že pustil nekaj sledi na mišicah, je energije ostalo dovolj za lepe vzpone. Hrenovka je bila še posebej radodarna z zadovoljstvom, saj sta jo dva izmed naših plezalcev uspešno preplezala v vodstvu. Tudi drugod ni manjkalo preizkušanja meja udobja, novih izkušenj in zadovoljstva ob opravljenih gibih.
Nekje med plezanjem, varovanjem in spodbujanjem smo ponovno ugotovili, da je ena lepših plati skupinskih izletov prav raznolikost. Ni pomembno, ali se trenutno spogleduješ s peticami ali iščeš naslednji izziv v sedmicah. Pomembno je, da ima vsak možnost plezati, napredovati in predvsem uživati.
Proti četrti oziroma peti uri popoldne je večina skupine počasi zaključila svoj plezalni vikend in se odpravila proti domu. Nekaj plezalne energije pa je očitno ostalo še v rezervi, saj se je za preostanek odprave dan zaključil šele s sončnim zahodom.
Dvodnevni pobeg na Primorsko nam tako ni prinesel jesenske ohladitve, je pa ponudil obilico sonca, preplezanih metrov, nekaj novih osebnih zmag in prijetnih ur v dobri družbi.
In če nas je vikend česa spomnil, je to, da uspešnega plezalnega izleta ne določa zgolj številka ob preplezani smeri. Včasih je dovolj že dober gib, premagana negotovost ali pa večer za skupno mizo, ko plezalke končno zamenjajo udobnejši čevlji.
Do naslednjega plezalnega pobega!
Prikaži prvotno napoved dogodka
Čakata nas dva dneva plezanja v odlični družbi, sproščeno večerno druženje in nočitev v Kampu Vovk.
Poleg plezanja pa se bomo posvetili tudi, kako uspešno splezati projekt (z rdečo piko).
Izlet je primeren tako za izkušene plezalce kot tudi za tiste, ki si želijo novih plezalnih izzivov in prijetnega vikenda v naravi.