Granit, dež in pet dni pod Arafatom

20.-24. avgust 2026

Maltatal, dolina granita, slapov, visokih sten in, kot smo hitro ugotovili, precej nepredvidljivega vremena. Med 20. in 24. avgustom smo se odpravili na petdnevni plezalni izlet na avstrijsko Koroško. Za svojo bazo smo izbrali Terrassencamping Maltatal, od koder smo nameravali raziskovati okoliška plezališča, spoznali nekoliko drugačen tip plezanja in, predvsem, preživeli nekaj dobrih dni v skali in dobri družbi.

Načrt je bil precej preprost: pet dni v Maltatalu, čim več plezanja, nekaj raziskovanja doline in dovolj časa za druženje. Vreme je načrt prebralo in se odločilo, da bo sodelovalo samo občasno.

Četrtek: “Štartamo ob devetih.”

Vsak dober plezalni izlet se začne z načrtom. Še boljši pa z načrtom, ki propade, še preden zapustiš domače dvorišče. Naš predvideni odhod je bil ob devetih zjutraj, realnost pa je pokazala, da smo bili nekateri pripravljeni približno uro in pol kasneje. Kar je, če smo iskreni, še vedno dovolj blizu deveti, da se o tem ni vredno prepirati.

Del ekipe se je na poti ustavil še na strateško pomembnem nakupu hrane za naslednjih pet dni, drugi so trgovino elegantno izpustili, tretji pa so se proti Maltatalu odpravili nekoliko kasneje. Na koncu smo vsi prišli na isto mesto, kar je pri skupinskem izletu verjetno najpomembnejši kriterij uspeha.

Ko smo se začeli zbirati pred Terrassencamping Maltatal, smo uredili check-in in se odpravili proti našima parcelama na samem vrhu kampa. Sledilo je postavljanje baze. Avtomobili so se spremenili v spalnice, šotor je dobil svojo končno obliko, kombi svoje mesto, postavila pa sta se tudi baldahin in Arafat. Skratka, za petdnevni plezalni izlet smo postavili infrastrukturo, ki bi z nekaj dodatki verjetno zadostovala tudi za manjši festival.

In to ravno pravočasno.

Kmalu smo namreč dobili prvi prikaz muhastega vremena centralne Evrope. Začelo je deževati in Arafat je iz kosa kamping opreme v nekaj minutah napredoval v uradni sedež Beta Projektina. Postal je jedilnica, dnevna soba, sejna soba, zatočišče pred dežjem in prostor za večerne debate. Če bi izlet trajal še nekaj dni, bi verjetno prijavili stalni naslov.

Ko se je vreme nekoliko umirilo in je bila ekipa zbrana, smo se odpravili raziskovat kamp. Ogledali smo si lokalno trgovinico in neuspešno iskali kopalke, ki so se nekaterim odločile, da izlet preskočijo. Bazen smo torej našli. Kopalk ne. Nekaterih priložnosti pač ni mogoče izkoristiti.

Nato smo odkrili še skupne prostore kampa in nekaj, kar je po naših preteklih kamping izkušnjah skoraj zahtevalo minuto tišine: izjemno urejene sanitarije, čiste tuše in prostor za pomivanje posode. Predvsem pa toplo vodo brez kovancev. Kdor je bil z nami v Frankenjuri in je moral pred tuširanjem najprej rešiti finančno-logistični problem drobiža, razume naše navdušenje.

Prvi večer smo zaključili pod Arafatom, vsak s svojo večerjo, po pogovoru o dnevu in načrtih za naslednjega. Plezanja prvi dan ni bilo, baza je bila postavljena, vsi smo bili tam in nihče še ni bil poškodovan. Uspešen prvi dan.

Petek: “Rest day” je očitno zelo ohlapen pojem

Petek je bil naš prvi cel dan v Maltatalu in vreme nam je že zjutraj jasno povedalo, da bomo morali plezalne načrte prestaviti. Ker je bilo nestanovitno, smo sprejeli zelo odraslo in odgovorno odločitev: danes bomo počivali.

Zato smo šli naprej v Gmünd.

Sprehodili smo se do ruševin tamkajšnjega gradu, se sprehodili po pisanih umetniških ulicah, si ogledali Porschejev muzej in za nekaj ur uspešno igrali vlogo običajnih turistov. Potem pa smo očitno ocenili, da smo počivali dovolj.

Odpravili smo se v Beljak v balvanski center Volume.

Naš “rest day” se je tako precej hitro spremenil v nekaj, kar bi težko opisali kot regeneracijo. Nekateri so se naplezali dovolj, da so posledice te odlične odločitve čutili še naslednje dni. ampak za nazaj je vedno lahko ugotoviti, da večurna balvanska seja pred tremi zaporednimi plezalnimi dnevi morda ni najbolj napredna metoda periodizacije treninga.

Posebno presenečenje dneva sta bili udeleženki, ki sta po nekem nepojasnjenem spletu okoliščin začeli poskušati precej dinamične balvane. Glede na to, da obe običajno veliko raje ostaneta v dobrih odnosih z vsemi štirimi okončinami in steno, je bil to pomemben osebnosti razvoj.

Po Beljaku smo se vrnili v kamp, ponovno zasedli svoja mesta pod Arafatom in pojedli večerjo. za nami je bil uspešen rest day, če definicijo besede rest dovolj prilagodimo svojim potrebam.

Naslednje jutro pa je končno prišla skala.

Sobota: Končno granit

V soboto smo se odpravili v Kreuzwand in se razdelili med več sektorjev. Del skupine je odšel proti famoznemu Sex Point Charlyju, preostali pa smo se nastanili v Gfiatachu. Po dveh dneh vožnje, dežja , turizma in “počitka” na balvanih smo končno počeli tisto, zaradi česar smo s seboj pripeljali približno polovico omare plezalne opreme.

Plezanje se je začelo na peticah in šesticah, medtem ko se je Najpogumnejši v Sex Point Charlyju odločil preveriti Lilly 7a+. Lilly mu je vzela dih. Glede na oceno smeri tega verjetno ne moremo šteti za nepričakovan zaplet.

Kasneje smo raziskali še sektor Pegasus in se nekoliko pobližje spoznali s smerema Siggi 5b in Friedl 6a+. Takrat še nismo vedeli, da se bomo v Pegasus vrnili tudi zadnji dan, smo pa počasi začeli razumeti, kaj Maltatal misli, ko na papir napiše določeno oceno.

Namreč: nič ni nujno takega, kot si pod to oceno predstavljamo mi.

Po dveh dneh čakanja smo tako končno dobili pravi plezalni dan. Granit je bil spoznan, podlakti uporabljene in samozavest za naslednji dan primerno nastavljena.

Potem smo šli plezat plate.

Nedelja: Kje so oprimki?

V nedeljo smo se odpravili v dolino proti Lackenkopfwandu. Že sama panoramska vožnja mimo slapov in skalnatih sten je bila dovolj spektakularna, da je bilo gledanje skozi okno precej bolj zanimivo kot preverjanje, koliko minut vožnje nam je še ostalo.

Ko smo prispeli do plezališča, pa je postalo jasno, kaj bo glavna tema dneva.

Stopi.

Majhni stopi.

Zelo majhni stopi.

In občasno stvari, za katere smo se morali med seboj prepričevati, da stop sploh so.

Del skupine se je nastanil v Linker Sektorju, kjer sta bili med izbranimi smermi Papperlapapp 5b in Schnick Schnack 5c, ostali pa smo se odpravili v Hauptwand. Za začetek smo izbrali Forest Gump 6a+, ki naj bi bil po priporočilih drugih plezalcev ena najlepših ogrevalnih smeri v sektorju.

Beseda ogrevalna je bila očitno uporabljena zelo liberalno.

Forest Gump je hitro postal precej trd oreh in hkrati odličen uvod v maltatalsko plato. Ta od plezalcev zahteva predvsem zaupanje. zaupanje v noge, zaupanje v trenje, zaupanje v plezalke in občasno zaupanje v nekaj na steni, kar je videti bolj kot sprememba teksture granita kot dejanski stop.

Nekaj med tem kolektivnim učenjem zaupanja smo našli še dve zelo lepi lažji smeri, ki ju v našem vodničku ni bilo. Po občutku sta bili nekje v območju petic in sta hitro postali eni prijetnejših smeri dneva. Verjetno tudi zato, ker smo na njima dejansko lahko identificirali stvari, ki so bile videti kot oprimki.

Drugi so medtem raziskovali šestice bolj desno v Hauptwandu. Po nekaj poskusih smo skupaj prišli do strokovno podprtega zaključka, da na takšno plezanje še nismo najbolje prilagojeni.

Raziskava je bila opravljena na majhnem vzorcu, rezultati pa zelo prepričljivi.

Po plezanju se je del ekipe vrnil v kamp, ostali pa smo nadaljevali proti Kölnbreinsperre.

200 metrov betona in približno toliko fotografij

Cesta proti koncu doline je bila že sama po sebi vredna izleta, Kölnbreinsperre pa je poskrbel za precej dober zaključek dneva. Sprehodili smo se približno do sredine 200 metrov visokega jezu, občudovali okoliške gore in pokrajino ter naredili količino fotografij in videoposnetkov, ki je bila povsem nesorazmerna z dolžino našega obiska.

Ampak če se odpelješ do 200-metrskega jezu in nimaš 47 skoraj identičnih fotografij, ali si bil sploh tam?

Po dnevu plat, slapov, panoramske ceste in ogromne količine betona smo se vrnili v kamp. Tam nas je po večerji čakal še eden pomembnejših športnih dogodkov izleta.

Prvi Beta Projektin kamp kviz.

Glavna nagrada ni bila materialna. Šlo je za nekaj veliko pomembnejšega: “bragging rights”.

Vprašanja so zahtevala dovolj širok spekter znanja, da samo poznavanje plezanja ni pomagalo. Na koncu se je izkazalo, da ima le en največjo zbirko bolj ali manj uporabnih informacij in je postal prvi zmagovalec Beta Projektin kamp kviza. S tem je dobil pravico, da nas na zmago spominja do naslednjega kviza oziroma dokler mu tega ne prepovemo.

Tisti večer se je del ekipe od nas že poslovil. Preostali smo se odpravili spat, saj nas je naslednje jutro čakal še zadnji dan.

Ponedeljek: Samo še ena smer

Zadnje jutro nas je pričakalo sončno in toplo, kar je bilo glede na preostanek izleta skoraj sumljivo. Po zajtrku smo začeli pospravljati parceli in vse kar se je v štirih dneh uspelo razširiti po našem začasnem domu, počasi spravljati nazaj v avtomobile.

Poslovil se je tudi Arafat.

V petih dneh nas je ščitil pred dežjem, hranil, gostil kviz in poslušal dovolj pogovorov, da bi lahko sam napisal to poročilo.

Ko je bila baza pospravljena, smo se še zadnjič odpravili proti Kreuzwandu, tokrat v Pegasus.

Dan se je začel z raziskovanjem smeri, ki očitno ni bila dovolj prepričljiva, da bi se po prvem plezalcu vanjo takoj zapodila še preostala ekipa. Precej več prometa je bilo v smeri Faller, sestavljeni iz prvega dela z oceno 5b in drugega z oceno 6a+.

Prvi, bolj vertikalen in mestoma rahlo previsen del je učinkovito poskrbel za podlakti. Drugi bolj platast del pa je preveril še nekaj drugega, psiho. Ker očitno po prejšnjem dnevu še nismo dovolj vadili zaupanja v stopke.

Celotno smer so uspešno zaključili trije člani ekipe, med njimi tudi najmlajša članica, ki je na izletu poskrbela za enega večjih osebnih napredkov. Drugi smo se zadovoljili s prvim delom in ugotovili, da je 5b pravzaprav zelo lepa ocena, če jo dovolj spoštuješ.

Drugi najmlajši član pa je imel nekoliko drugačen načrt. V Powerplay 6c je našel mini projekt za zadnji dan in se ga lotil dovolj resno, da je po petih poskusih beseda “projekt” postala zastarela.

Powerplay je bil preplezan.

Medtem smo raziskovali še druge smeri v sektorju, dokler s enam ni začel približevati stari znanec iz prvega dne.

Dež.

Tokrat smo ga sprejemi precej bolj mirno. za nami so bili trije dobri plezalni dnevi, utrujene podlakti in dovolj preplezanih metrov, da nam ni bilo treba sklepati kompromisov z vremenskimi aplikacijami.

Statistika, ki dejansko šteje

Skozi vse tri plezalne dni je v izdaju potekalo še manjše tekmovanje za dve Beta Projektin nagradi. Ena je pripadla osebi z največjim številom preplezanih smeri, druga pa je tistemu oziroma tisti, ki je na izletu naredil/-a največji napredek v težavnosti uspešno preplezane smeri.

Nagradi sta romali v roke naših najmlajših članov izleta.

Kar pomeni, da je drugi najmlajši član ekipe Maltatal zapustil kot zmagovalec kviza, zmagovalec po številu preplezanih smeri in s preplezanim Powerplayem 6c.

Nekateri očitno res ne znajo iti samo na dopust.

Maltatal, nismo še končali

Beta Projektin izleti niso namenjeni temu, da bi pet dni obsesivno zbirali številke in se domov vrnili s preglednico preplezanih smeri. Seveda gremo plezat in seveda smo veseli vsakega dobrag vzpona, vendar je ideja precej bolj preprosta: ustvariti izlet, na katerem lahko vsak najde nekaj zase.

Nekdo išče petice, nekdo šestice, nekdo 7a+, nekdo sme, ki jo bo v petem poskusu spremenil iz projekta v preplezano smer. Nekdo ugotovi, da zna plezati plate, nekdo, da jih še ne zna, nekdo pa na rest dayu odkrije, da bi bilo včasih dejansko smiselno počivati.

V petih dneh se je skupin aodlično ujela in ravno zato se najboljši deli izleta niso zgodili samo v skali. Zgodili so se med vožnjo mimo slapov, ob iskanju kopalk, ki jih nismo našli, na balvanih, na katerih naj bi počivali, na sredini ogromnega jezu in predvsem zvečer pod Arafatom, ko smo se ponovno vsi zbrali vsak s svojo večerjo in svojo verzijo tega, kaj se je tisti dan zgodilo.

Domov smo odnesli tri plezalne dni, en zelo vprašljiv rest day, veliko granita, še več plat, slapove, 200-metrski jez, Powerplay v petih poskusih, prvega zmagovalca kamp kviza, dve plezalni nagradi in precej več fotografij, kot jih bo kadarkoli kdorkoli potreboval.

Predvsem pa smo dobili občutek, da nam je Maltatal pokazal ravno dovolj, da vemo, koliko ga še nismo videli.

In če smo se iz tega izleta česa naučili, je to naslednje: res day ni nujni rest day, 6a+ ni nujno ogrevalka in Arafat je očitno nepogrešljiv član Beta Projektin odprave.

Maltatal, definitivno še nismo rekli zadnje.