Velikonočna Istra

Velikonočna Istra 2026

4.–6. april 2026 · Istra

Velika noč. Čas šunke, potice, pirhov in družinskih običajev. Ali pa čas, ko vse našteto brez večjih pomislekov pospraviš v avto, poleg vrvi, kompletov in plezalnikov, ter se za tri dni odpraviš proti jugu.

V soboto zjutraj smo se Taja in Erazem kot organizatorja ter Peter, Matej, Miha, Lija in Urban okoli devete ure odpravili iz Slovenije. Pred nami so bili trije dnevi istrskega apnenca, sonca in ravno dovolj izdelanega načrta, da smo vedeli, kam približno gremo.

Kar se je že pri iskanju prvega parkirišča izkazalo za povsem primerno mero organiziranosti.

1. dan – Buzetski kanjon

Prvi cilj je bil Buzetski kanjon in sektor Pengari. Izbira se je izkazala za posrečeno: sektor je ponujal dovolj širok razpon težavnosti za celotno skupino, hkrati pa je ležal praktično na poti proti naši nastanitvi v Pazinu.

Najprej je bilo treba tja seveda priti.

Po nekaj raziskovanja istrskih cest in interpretiranja navigacije smo parkirišče vendarle našli. Nato je sledil dostop, ki je poskrbel, da smo se pred prvimi smermi dobro ogreli. Če bi se ocenjevalo dostope do plezališč, bi si Pengari po naši presoji brez večjih težav prislužil vsaj kakšno trojko.

Ko smo vendarle stali pod steno, je bilo hitro jasno, da je bilo vredno.

Večinoma vertikalne smeri, v lažjih delih tudi nekoliko položnejše, so se dvigale nad okolico, ki je bila skoraj preveč idilična, da bi človek ves dan gledal samo v skalo. Poseben kotiček sektorja je tvorila manjša jama s polico pred njo, ki je kmalu postala neuradna Beta Projektin terasa. Sonce, razgled in apnenec pred nami. Regeneracijski protokol, ki ga znanost za zdaj še ni uspela ustrezno ovrednotiti.

Plezalno smo se hitro razpršili po sektorju in se lotili vsega od prijaznejših šestic do nekoliko resnejših izzivov. Med smermi, ki smo jih tisti dan preizkusili in plezali, so bile Bandierra Rossa (6c), Elio Pisak, Ruke Stisak (6b+), Mara (7c) in Leta su pameti ni (6b+), v spodnjem delu sektorja pa še nekaj lažjih šestic s položnejšimi začetki.

Tako je vsak našel nekaj zase, hkrati pa je ostalo dovolj časa tudi za posedanje na polici pred jamo, lovljenje sončnih žarkov in komentiranje plezanja ostalih.

Ko je sonce začelo izgubljati moč, smo opravili še en neizogiben del vsakega resnega plezalnega izleta: obisk trgovine.

V Pazinu smo napolnili vozičke, razdelili logistiko med oba apartmaja in se prvič odpravili proti naši nastanitvi Middle Istria. Hišo smo našli precej lažje kot jutranje parkirišče. Gostitelj nas je pričakal tako prijazno, da nas je nemudoma povabil na pivo. Ponudbo smo presenetljivo zavrnili in se umaknili v apartmaja, ki sta bila prostorna, udobna in precej bolj luksuzna, kot je za skupino plezalcev nujno potrebno.

Sledilo je razpakiranje in kuhanje večerje. V enem izmed apartmajev so na meniju pristale testenine z zelenjavno omako in piščancem, nato pa se je za mizo začela najpomembnejša večerna disciplina plezalnih izletov: pogovor, analiza dneva in optimistično načrtovanje naslednjega.

Vrata apartmaja smo tisti večer še vestno zaklepali.

2. dan – Pazin in Rovinj

Do naslednjega jutra je očitno kolektivno zaupanje v srednjo Istro dovolj naraslo, da so vrata ostajala odprta.

Dan pa se žal ni začel idealno. Miha je zaradi bolečin v hrbtu izlet predčasno zaključil in se odpravil domov, preostanek ekipe pa smo nadaljevali proti plezališču Pazin, natančneje v sektor Krov levo.

Če je Pengari prvi dan poskrbel za prijazen uvod v istrsko plezanje, je imel Pazin nekoliko drugačne pedagoške ambicije.

Prihod v sektor je spremljal občutek, da smo zašli v manj obiskano poglavje plezalnega vodnika. Nekatere smeri so bile tako zaprašene, da je bilo težko določiti, kdaj so zadnjič občutile človeško roko. Ocena 5c je na papirju sicer delovala pomirjujoče, v praksi pa je posamezniku ponudila dovolj časa za razmislek o tem, ali je v vseh teh letih popolnoma napačno razumel francosko lestvico.

Med vsem tem smo vendarle našli tudi nekaj prijetnejših smeri, glavno atrakcijo območja pa je predstavljala narava sama.

Pod steno se namreč skriva znamenita jama, ki je ob višjem vodostaju zalita in zato neplezljiva. Nad njenim stropom teče reka, ki svojo pot nadaljuje čez slap. Tokrat smo si jo lahko ogledali od blizu, za nekaj časa zamenjali plezalnike za bose noge in jih namočili v hladno vodo.

Plezalni dosežki so bili za trenutek drugotnega pomena.

Po dopoldanskem raziskovanju Pazina smo se vrnili v apartma, nekaj pojedli in sprejeli odločitev, ki jo je težko označiti za napačno: gremo proti morju.

Popoldanski cilj je postal Rovinj.

Plezanje v sektorjih neposredno ob morju je ponudilo popolno nasprotje dopoldanskemu Pazinu. Sonce, odprt pogled proti Jadranu, prijetne temperature in znane stene, ki smo jih nekateri za razliko od ostalih plezališč že obiskali.

Skratka, skoraj razglednica.

Skoraj.

Za enega izmed drugih obiskovalcev plezališča je očitno bližina morja pomenila tudi nekoliko bolj neposreden odnos z naravo. Sredi vsega dogajanja se je namreč povsem nonšalantno obrnil proti morju in vanj opravil malo potrebo. Brez umika, brez iskanja primernejšega kotička in predvsem brez najmanjšega znaka, da ga moti množica ljudi okoli njega, ki je plezala, varovala ali čakala na prosto smer.

Za nekaj trenutkov smo tako poleg plezanja dobili še praktični prikaz popolne odsotnosti socialnih zadržkov.

Morje je dogodek sprejelo brez komentarja, mi nekoliko težje.

Ko se je dan začel nagibati proti večeru, se je istrski apnenec obarval v tople tone, Jadran pa je kljub dogodkom ponovno prevzel glavno vlogo. Sonce je počasi izginjalo proti obzorju in ob takšnem zaključku dneva postane skoraj nepomembno, koliko smeri si preplezal.

Skoraj.

Nazaj v Pazinu nas je čakala večerja, nato pa še druženje ob pijači in pogovori, ki imajo na plezalnih izletih zanimivo lastnost: začnejo se pri tem, kdo je kaj plezal, končajo pa lahko praktično kjerkoli.

Nekje vmes so se na mizi znašli tudi velikonočni logistični ostanki – šunka, potica in pirhi. Tradicionalnega praznovanja sicer nismo ravno postavili v središče vikenda, osnovnim prehranskim zapovedim velike noči pa smo vendarle ostali zvesti.

3. dan – Čepić in pot proti domu

Ponedeljek je prinesel tisti neprijeten del vsakega večdnevnega izleta, ko je treba začeti razmišljati o povratku.

Mi smo ga rešili na najbolj logičen način.

Šli smo še plezat.

Na poti proti Sloveniji smo se ustavili v Čepiću, kjer je ponudba lažjih smeri obetala nekoliko bolj umirjen zaključek treh dni plezanja. Za nekatere je bil to tudi plezalno najbolj produktiven dan.

Toda Istra nam očitno ni nameravala dovoliti, da bi se poslovili brez zadnje lekcije iz interpretacije plezalnih ocen.

Ena izmed domnevno lažjih smeri je bila na papirju dovolj nedolžna, v praksi pa precej manj. Nekje na poti navzgor se je začel pojavljati upravičen dvom, ali so istrske ocene čez noč dobile povsem nov pomen.

Razlaga je prišla nekoliko pozneje.

Na tleh pod smerjo smo opazili kos skale, ki je sumljivo spominjal na ostanek enega boljših oprimkov.

Ocena je očitno ostala. Grif nekoliko manj.

Tudi naslednja smer je hitro pokazala zobe. Drobni oprimki in precej neugoden gib proti levemu grifu so poskrbeli, da smo pod steno kolektivno iskali različne rešitve in ugotavljali, da dodatnih nekaj centimetrov razpona rok včasih vendarle ne bi škodilo.

Za konec smo se premaknili nekoliko višje, kjer je skala ponovno postala bolj radodarna. Oprimki so dobili dimenzije, primernejše človeški anatomiji, smeri so lepše stekle in zadnje ure v Istri smo zaključili tako, kot si želiš zaključiti plezalni vikend: z utrujenimi rokami in občutkom, da bi lahko ostal še malo.

Nekateri tudi bi.

Toda Slovenija se sama ne pripelje bližje.

Pospravili smo vrvi, komplete in plezalnike ter se odpravili proti domu. En avto – Taja, Erazem, Urban in Lija – pa še ni bil povsem pripravljen zaključiti vikenda. Na poti smo se ustavili še na Črnem Kalu.

Tokrat brez smeri.

Samo sončni zahod.

Trije dnevi, štiri plezališča in odprta vrata

Velikonočna Istra ni bila izlet velikih ceremonij. Ni bilo lovljenja rekordov, do minute izdelanega urnika ali občutka, da mora biti vsak trenutek produktiven.

In morda je bilo ravno zato tako dobro.

Večina nas se je že poznala. Nismo bili skupina posameznikov, ki bi se prvi dan previdno spoznavala pod steno, ampak druščina kolegov, ki je za tri dni svoje običajno okolje zamenjala za istrski apnenec. Tudi organizacija je zato izgubila nekaj tiste teže, ki jo sicer prinese odgovornost za skupino. Ni bilo potrebe po ustvarjanju vtisa ali po tem, da bi moral biti vsak trenutek popoln.

Prvi večer smo še zaklepali vrata. Naslednji dan so ostala odprta.

Morda je prav to najboljši povzetek izleta.

V treh dneh smo plezali v Buzetskem kanjonu, raziskovali nekoliko pozabljene smeri Pazina, lovili zadnjo svetlobo ob morju v Rovinju in se na poti domov ustavili še v Čepiću. Vmes smo jedli testenine, šunko, potico in pirhe, sedeli na soncu, namakali noge v mrzlo vodo, ugotavljali, da zapisane ocene niso vedno absolutna resnica, in sprejeli dejstvo, da se lahko tudi do parkirišča pošteno zaplezemo.

V ponedeljek zvečer smo se vrnili domov.

Utrujeni, nekoliko bolj zagoreli in z enim tistih vikendov za sabo, pri katerih se čez čas morda ne spomniš več imen vseh smeri.

Spomniš pa se ljudi, s katerimi si jih plezal.